Društvo Brigadirjev Velenje

Novice Društva Brigadirjev Velenje -
Jesenski "kostanjev" piknik članov Društva Brigadirjev Velenje - 19. 10. 2013

Narava se je prebudila, nastal je nov jesenski dan. Pričakalo nas je nekoliko megleno jutro in meglica je

pokrivala mesto Velenje z lepim belim in tankim pokrivalom.

Temperatura je bila nekoliko nizka z obeti, da bo čez dan postalo topleje.

Takšen je grob opis za 19.10.2013, ko je Društvo Brigadirjev Velenje organiziralo za svoje članice in člane kostanjev piknik.

Lokacija piknika je bila res čudovita - Lukova vila v mestu Velenje. Na pogled daleč, daleč stran v naravi,

pa vendar čisto blizu mestnega jedra.

Pogled se razteza po velikem delu centra Velenje, do Šoštanja in naprej do vrha Uršlje gore in nekoliko položnejših Golteh.

Gledam skozi še nekoliko megleno pokrivalo in se mi pogled ustavi na čudovitem in ponosnem gradu nad starim Velenjem. Nekoliko dalje sega pogled do dimnikov in hladilnikov termoelektrarne Šoštanj ter se ustavi na senci očaka Pece,

kjer verjetno še sedaj v miru spi kralj Matjaž.

Ob prihodu do Lukove vile že vidim Kolomana, ki pripravlja ambient za piknik. V notranjosti koče nas pričaka Silva

s skuhano kavico, ki jo na hitro spijemo, vmes pa si zadamo nekaj nalog za pripravo prostora in gremo na delo.

Vsak dela svoje. Medtem slišim in opazim, da se je pred vilo pripeljal brigadir Joc in že vem, da bomo sedaj lahko

prisluhnili glasbi. V rokah je že nesel zvočnik in računalnik, poln prijetne glasbe.

Megla se je hitro umaknila in posijalo je prijetno sonce, ki je ogrelo ves prostor in tudi nas, ki smo že bili na mestu

srečanja za piknik. Kmalu je začelo prihajati vse več in več članic in članov Društva Brigadirjev Velenje.

Opazim bel kombi in že vem, da se je pripeljal Jože, ki seveda nikoli nima praznega kombija:

"Pripeljal sem pijačo, da vas ne bo žejalo", je dejal.

Zraven vidim Ferda, ki neutrudno prazni kombi in se pri tem smehlja vedoč, da bo tudi on deležen pijače in ostalih dobrot.

Seveda tudi dekleta niso manjkala: Marjana, Sonja, Branka, Jocova partnerka in še bi lahko našteval.

Pri Lukovi vili se nas je nabiralo vedno več in več.

Vsak je ob prihodu s seboj prinesel tisto, kar je najbolj pomembno, "dobro" voljo. Ni lepšega kot širok

in dobrosrčen nasmeh posameznika in še kakšna vesela beseda v pozdrav, pa še vesela glasba se je slišala.

Še posebej smo se razveselili prihoda naših prijateljev iz kluba brigadirjev Ptuj in med njimi

predsednika Koordinacije brigadirjev Slovenije, tov. Marka Potočnika.

Najprej so nas pozdravili z besedami: "Čestitam Velenjčani, izredno lepo lokacijo ste našli in veseli smo, da smo med vami".

Mislim, da je Koloman takoj dobil vsaj nekaj dekagramov na teži, saj vendarle ni kar tako, če te pohvali nekdo, ki biva v najstarejšem mestu Slovenije, kjer je ogromno zanimivosti in lepot.

Med vsemi zbranimi je stekel prijeten prijateljski pogovor, kjer smo sklenili nova poznanstva in obnovili stara.

Pogovor je za trenutek zastal, ko je zadišalo po nečem dobrem, nečem prijetnem - seveda je šlo za odličen pasulj,

ki nam ga je pripravilo kuharsko osebje termoelektrarne Šoštanj.

Z veseljem smo si ga postregli, (Moram zapisati, da so pri strežbi pomagali Marjana, Silva in Jože Grazer).

Med tem, ko smo pasulj hitro in z veseljem jedli sta se nam pridružila tudi Srečko in Vika,

seveda smo ju takoj povabili k mizi, saj sta res prišla pravi čas.

Pasulj je bil res dober, skoraj vsi smo šli po še eno porcijo: jaz, Sonja, Novalija, Dejan…

Med jedjo pa ni zmanjkalo veselja in izmenjavanja raznih mnenj in pohval za kvaliteto pasulja.

Hvala kuharskemu osebju TEŠ, ker so pripravili veliko količino odličnega pasulja.

Ko so si naši želodci nekoliko opomogli, se je le nekdo oglasil: "Kaj je sedaj to? Ali je to pasulj piknik ali kostanjev piknik?

Gremo peč kostanj!".

Videti je bilo veliko nasmejanih ust in "ta pravi" so takoj pristopili k veliki posodi za peko kostanja.

Nekateri so v roke vzeli nože in začeli zarezovati kostanj, drugi so začeli modrovati, kako zakuriti pod posodo.

Blaž, Novalija in še nekaj se jih je trudilo, vendar ni in ni zagorelo.

"Ja, fantje, tu je potrebno znanje in izkušnje!", je dejal Srečko, vzel nožek ter začel cepiti drva in napravil treske

za "kostanjev ogenj". "Teh drv ne bo dovolj", je dejal Srečko in naročil, da je potrebno prinesti nekoliko več drv.

Zbrani so se malo spogledali in ni vraga, da neposredno pri gozdu ne bi našli suhljadi.

V hrib in v gozd se je zagnal Novalija in kar na enkrat prinesel kup suhljadi ter jo pripravil, da smo jo uporabili

pri peki kostanja. Prva "runda" je bila pečena. Komentarji vseh prisotnih: "Odličen je, še več ga specite".

Blaž, Srečko in Novalija ter ostali so pohvalo vzeli resno in res spekli še več kostanja za vse.

Najbolj je kostanj pohvalila Špela s Ptuja, ki je med uživanjem z velikim nasmehom dejala:" Bi mi lahko spekli nekaj kostanja,

da ga nesem v Ptuj?"

Seveda ni bilo potrebno reči dvakrat in Špela je pred odhodom domov res dobila veliko škatlo dobrega

in vročega kostanja, za kar je poskrbel naš Blaž.

Pa to še ni vse. Obiskala nas je tudi Suzana Munda, ki je s sabo prinesla dobrote kot so "štrudl" in čudovito čokoladno rulado.

"Nisem prinesla veliko, je pa toliko, da boste lahko vsi poizkusili moje dobrote." In res je bilo tako. Dobrote "ala Munda"

so bile izvrstne in smo se z njimi z veseljem posladkali.

Pa še nekaj malo bolj uradnega:

Spregovoril nam je Koloman o pomenu dela in druženja članic in članov Društva Brigadirjev Velenje.

Nato je dobil besedo naš brigadir Srečko Meh in opisal pomen in delo brigadirjev, na kar se je v veliki meri pozabilo,

torej delo in pomen ter vloga brigadirjev v času gradnje naše države ni dovolj spoštovano in zabeleženo.

Med drugim je dejal tudi: "Nimamo kaj skrivati, na vse smo lahko ponosni, kar smo naredili, naj se skrivajo tisti,

ki so za kaj krivi in naj za to tudi odgovarjajo. Bodimo ponosni na delo, ki smo ga opravili!"

Te besede so ogrele srca večine članic in članov Društva Brigadirjev Velenje.

K besedi se je oglasil še predsednik Koordinacije brigadirjev Slovenije, tov. Marko Potočnik in prav tako pohvalil delo našega društva in vsem predstavil nadaljnje delo članov Koordinacije brigadirjev Slovenije.

Seveda se s tem srečanje ni končalo. Eni so odhajali, drugi prihajali in vseskozi je bilo veselo.

In kdaj smo odšli domov? Ob 18.00 uri je bilo še veliko veselja, ob 22.30 je Koloman izklopil glasbo in pozval

še preostale prisotne: "No, zdaj bi pa počasi lahko šli domov."

Nekateri so odšli domov, nekateri pa so odšli na znano postojanko "k Mijotu", kjer so dokončali naš piknik.

Za konec, da ne bo pomote - prostor, kjer smo se veselili, smo zapustili takšnega kot smo ga dobili.

Lukova vila je bila pripravljena, da takoj sprejme nove obiskovalce.

In še čisto za konec - kar nekaj pasulja je ostalo in kaj smo z njim? Smo ga zavrgli, mogoče odnesli?

Ne. Kot je že tradicija, smo preostanek pasulja, kruha in ostalega odpeljali v kuhinjo bivšega Vegrada,

kjer bodo pasulj in preostale dobrote postregli tistim, ki si ga zaradi stiske ne morejo privoščiti.

Vsi tisti, ki niste prišli, vam je lahko žal. Pa vendar, še bodo priložnosti, še bodo srečanja,

kamor boste lahko prišli ter se z nami poveselili.

Z-d-r-a-v-o!

Zapisal:

Aleksander CVAR

Objavljeno:

19.10. 2013